Turistično društvo Komenda

Prireditev ob Gregorjevem 2012 pri ribniku na Križu 

Gregorjevo (12. marec) še danes velja za prvi pomladni dan, čeprav se ne ujema z koledarskim začetkom pomladi.

Ko je veljal še stari  julijanski koledar je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. S tem ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorjanskega, se je Gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujemo 12. marca in ne na prvi koledarski spomladanski dan. Gregorijanski koledar pa se imenuje po papežu Gregorju XIII, ki je živel približno tisoč let kasneje.

Sv. Gregor je patron glasbenikov, pevcev, pevskih zborov ter zborovskega in koralnega petja. Proslavil se je namreč s tem, da je uredil cerkveno petje (gregorijanski koral). Upodabljajo ga v papeških oblačilih, pri sebi ima škofovsko palico, knjigo, pisalno pero ali goloba.
 

GREGORJEVO

Praznik Gregorjevo je ohranilo bogato izročilo, ki ga dandanes obujamo na različnih koncih Slovenije z različnimi prireditvami

V ljubljanski okolici so mnenja, da imajo ptički ta dan gostijo in da na vsakem grmu visi pogačica. V Beli krajini iščejo otroci pod grmovjem “berliček” in “povitico”. Tako na gorenjskem, na predvečer praznika, ohranjajo običaj spuščanja razsvetljenih barčic in hišic, imenovanih gregorčki, v vodo. Po starih šegah namreč na ta dan sv. Gregor luč v vodo vrže. Ta običaj ima dolgo tradicijo in sega še v čase, ko ljudje še niso poznali elektrike. Prav tako je Sveti Gregor  pomenil preobrat v življenju Kroparjev, saj pri svojem delu niso potrebovali več svetilke. Z metanjem različnih gorečih predmetov v manjši potok so pozdravili prihod sonca in pomladi. Kroparski kovači so nekoč na ta dan pozabili na delo in odšli na ptičjo svatbo.

Prav tako na Vrhniki ohranjajo običaj spuščanja gregorčkov v potok Bela.

V Poljanski dolini je bilo nekoč v navadi, da se je zbrala skupinica otrok in šla od hiše do hiše ter prosila za darove. Sprevod so sestavljali ženin in nevesta ter svatje. Bili so v nošah, ženin in nevesta pa v oblekah od obhajila. Okrašeni so bili s cvetjem rese, ženin in nevesta sta imela okrašen klobuk in ruto ter na levi roki venček, svatje pa so imeli na prsih zataknjen šopek. Za darove so imeli pripravljene košare ali culice

V nekaterih delavskih in obrtniških krajih v Sloveniji so do druge svetovne vojne na predvečer Gregorjevega v kovaške reke in potoke vrgli kos lesa z gorečim, v smolo namočenim oblanjem ali s svečo.

Že naše babice so za 12. marec govorile, da se takrat ptički ženijo. Stari običaj tudi  pravi, da so se dekleta nekoč na Gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo je naznanila, kakšen bo njen mož. Zaradi žvrgolenja ptičev še danes  rečemo, da se na Gregorjevo ptički ženijo. Ljudstvo pravi, da se med ptiči najbolj mudi kosu, zato na Dolenskem velja pregovor: Če je ob svetem Gregorju breza zelena, so kosi godni že ob svetem Juriju

Slovenci poznamo tudi nekaj pregovorov o sv. Gregorju. Omenila bom le dva, ki ju najpogosteje slišim od starejših ljudi:
• Po Gregorju od vsakega vetra sneg skopni.
• Kmet dolgo njivo orje, klobuk postrani nosi, pa staro ženo kruha prosi.

Sabina Romšak