Prikaz izdelovanja kolin po starem običaju

Ni večjega domačega praznika na Slovenskem, kot so koline, imenovane tudi svinjski praznik, domači praznik, furež, klanje, koljerija.  Vendar koline še zdaleč niso samo klanje prašiča in izdelovanje mesnih izdelkov, ampak pravi splet dogodkov, drama in družinski praznik.

  Obred se začne z zakolom, a že pred njim gospodar še zadnjič dobro nakrmi prašiča. Čas od druge polovice novembra do januarja je čas kolin oziroma domačega praznika, kot rečemo temu dogodku v naših krajih. Praznik kolin že od nekdaj naznanja prve zimske dni. Do novembra so živali pridobile na teži in treba se je bilo pripraviti na zimske čase.
Koline so bile vedno vesel praznik, ker so si nekateri le takrat lahko privoščili večje količine mesa. Obred je razdeljen na tri dele. Najprej je na vrsti zakol in malica, temu sledi čiščenje, razrez in priprava temeljnih sestavin za izdelke ter kosilo. Nazadnje je na vrsti izdelovanje vseh izdelkov.
  Razsežnost tega največjega domačega praznika na Slovenskem, ki je pravi ritual in je povezan s številnimi področji družinskih, sosedskih in sorodstvenih odnosov, dodatno potrjuje to, da na Slovenskem na zelo različne načine zakoljemo in razrežemo prašiča. Prav tako iz njega pripravimo različne izdelke, ki so prava zakladnica domačega kulinaričnega znanja. Zakol prašiča in koline odlično pokažejo, kako je naš, pogosto tudi manj izobražen človek v preteklosti znal veliko bolje poskrbeti, da so bili biološki in tehnološki krogi sklenjeni. Nekdaj niso poznali odpadkov, torej je bila (u)poraba prašiča po zakolu skoraj stoodstotna. Kožo so uporabili za klobase in kožarice ali so jo ustrojili v domače usnje, posamezne dele mesa so posušili na zraku ali v dimu in jih konzervirali, črevesje, želodec in mehur so bili odlični naravni ovitki. Napolnjeni z različnimi vrstami mesnih, kašnatih in krvavih nadevov še danes sooblikujejo pestro paleto svežih in suhomesnatih izdelkov (npr. mesene in prtene klobase, želodci itd.).