Po Bosni -  tri dni na polno 

Turistično Društvo Komenda  je zopet pripravilo spomladanski izlet za svoje člane. Bosna in Šargan. Ja, Bosna dežela tisočerih obrazov, mešanice mnogih bogatih kultur, verstev in naravnih lepot. Bosna je dežela srčnih ljudi. Kruta zgodovina jih je zaznamovala in premetavala kakor se je osvajalcu le zahotelo. Kanček vsega smo doživeli tudi mi in spoznali veliko novega. Naš turistični vodič Brane je s svojim bogatim znanjem izbral in začrtal res zanimivo popotovanje.
26. april 2013, ura je kazala 4:00 zjutraj in že smo posedli do zadnjega sedeža v avtobusu in brneli preko Dolenjske proti hrvaški meji. Zastoji na mejah zaradi stavke naših carinikov in "izstopa iz meja Evrope" nista skalila naše dobre volje.

V srbski Banja Luki smo imeli prvi pravi postanek. Sprehod mimo trdnjave in ogled tržnice, kava in že se nam je mudilo po vijugasti in slikoviti dolini Vrbasa. Med prepadnimi stenami in skalami si je ob reki utrla pot tudi cesta do Jajca, mesta polnega znamenj zgodovine. Od Turkov, ki so pomembno zaznamovali kulturo in način življenja ljudi, do obeh svetovnih vonj. Mesto kot gnezdece upeto pod trdnjavo je bilo v NOV kmalu osvobojeno, zato so tu pripravili 29. novembra 1943 drugo zasedanje AVNOJa. Vloga Slovenije je lopo predstavljena. Zanimiva je razstava slik in portretov Udeležencev kongresa iz skicirke Božidarja Jakca. Nad mestom je mogočna trdnjava, pod njo pa mesto prereže divji Vrbas z ogromnim slapom.

Preko planote Komar smo prišli v Travnik, rojstno mesto nobelovega nagrajenca Iva Andriča. Lačne želodčke smo napolnili z izvrstnimi čevapčiči in žejo pogasili s pivom.

Sledila je vožnja do Sarajeva, pod Jahorino in Koševim, mimo propadlih objektov edinih Olimpijskih iger v naši nakdanji domovini. Iz zgornjega pomola smo si ogledali grobišče - posledico morije zadnje vojne. Ker tu živi pretežno muslimanski živelj, cel hrib izgleda kot velika zasnežena gora - grob ob grobu z snežno belimi kamnitimi stebri. Le spodnji manjši del je krščansko pokopališče. Vzame ti sapo, človek si teško predstavlja to ogromno žrtev in bratomorstvo, ki jo je plačal narod zaradi nesmiselne vojne. Vso pot, vse tri dni smo ob poti spremljali pokopališča, kar brez reda, med zaraslimi griči, na robovih porušenih in opuščenih naselij brez življenja, na obronkih gozdov in ob rekah, na neobdelanih poljih, a kaj takega kot je nad Sarajevom je nepredstavljivo.
Tunel Spasa je tudi eden od mnogoh herojskih podvigov. Sarajevo je bilo med vojno obkoljeno s Srbi, letališče pa je bilo pod nadzorom OZN. Bližnji sosed letališča Kolar in predsednik Izatbegovič sta prišla na idejo da skopljejo tunel pod letališčem. Kopali so ga v strogi tajnosti le ponoči, največji problem je bil deponija izkopanega materiala. V štirih mesecih in štirih dned so preko njega potegnili nizek predor z ozkotirnim vozičkom. To je bila edina žila preživetja Sarajevčanov. Hrana, zdravila, ranjenci in orožje je oskrbovalo obkoljeno in trpeče mesto do konca vojne, skoro štiri leta.

Nastanili smo se v hotelu Bosna. Obljubili so nam dobro večerjo in živo glasbo, žal ni bilo tako. Po napornem dnevu pa smo se vsi dobro naspali.

Davno - že pred prihodom Turkov so na območju bodočega Sarajeva cvetela poznana trgovska središča, središča srečanj na robu Vzhoda in Zahoda, Severa in Juga. S prihodom Turkov pa je tu nastalo najpomembnejše Balkansko stičišče trgovskih, obrtnih in rokodelskih dejavnosti. Baš čaršija ta duh še ohranja. Je kulturna in zgodovinska duša ljudi in mesta.

Sarajevo se seveda še vedno obnavlja. Sledi vojne pa so neizbrisne. Begova džamija, rimokatoliška katedrala in pravoslavna cerkev vabijo mnoge turiste s celega sveta. Brez potepanja po Baščaršiji pa tudi ne smeš zapustiti Sarajeva. Ljudje - kristjani so se pripravljali na praznovanje Velike noči, mladi so praznovali maturo. Mi pa smo na brezštevilnih uličicah občudovali lepe mlade muslimanke, elegantno oblečene, vesele in polne smaha, a zakrita v svoja tradicionalna oblačila. Bil je tudi čas za počitek in kosilo v tradicionali  "čevabdžirnici", tople lepinje, kajmak in čebula, vse zalito z pivom.

In že smo nabrali nove moči za pot naprej. Latinski most, kjer je Gavrilo Princip izvršil atentat na prestolonaslennika Ferdinanda in posledično sprožil drugo svetovno vojno. Ob Drini, plovni reki smo potovali  proti Višegradu. Nad mestom je Mokra gora. Avtobus je teško sopihal po strmi in ozki cesti. Izgledalo je že kot da smo se izgubili, a na vrhu so veliki kompleksi hotelov. Topla termalna voda v bazenu je bila prav blagodejna za naša utrujena telesa.

Zjutraj tretji dan nas pričaka prijazna lokalna turistična vodička in z njo se na želežniški postaji vkrcamo na zgodovinski vlak (stari dobri ozkotirni Čiro).

Šarganska osmica je najbolj imeniten ostanek stare proge Beograd - Dubrovnik. Vlak se hitro povzpne 300 višinskih metrov, eno tretjino proge tvori 22 tunelov in 5 mostov, ki se v obliki osmice križajo eden nad drugim. Prelepa zelena pokrajina in globoke grape, gozdovi polni cvetočih divjih češenj, sedaj levo in takoj desno pogled na Drvograd- Etno selo, vas Mečavnik ki jo je dal zgraditi svetovno znani režiser - domačin Emir Kusturica, in v njej posnel film "Život je čudo". Vas, ki po izgledu gradnje malo spominja na Veliko planino, je podaril domačinom. To je njegov doprinos turističnemu in gospodarskemu razvoju teh odmaknjenih krajev. Kusturica tu organizira okoli novega leta mali filmski festival. Ogledali smo si celo njegov film Plavi cigan, in se dobro nasmejali.

Na porečju Drine pa sedaj gradi Kamengrad – poklon nobelovemu nagrajencu Ivu Andriču. Nastalo bo ogromno mesto - kopija starega Višegrada, kjer bo tudi posnel naslednji film. Mesto delno pozidano že živi, trgovinice, lokali, knjigarne in kino dvorana privabljajo turiste, in tudi to mesto bo Kusturica prepustil svojim rajakom in jim omogočil lažje življenje.

Ura nas je priganjala, čakala nas je še skoro 700 km dolga pot proti Komendi. Mimo znamenitega mostu "na Drini Čuprija" , preko Srbsko - Bosansko - Hercegovske meje, porušenih vasi in neštetih pokopališč so me spremljali mešani občutki. Kusturica, ki bo ogromno daroval svojemu narodu, občudovanja vredno dejanje, po drugi strani pa ekstremni srbski nacionalist. A je bilo vredno za tako miselnost posameznikov žrtvovati skoro četrtino svojega naroda.
Ostala pa jim bo ta prelepa narava, mnoge reke in srčni ljudje. Vsi želimo in upamo da bodo doživeli pravi razvoj. Nam članom Turističnega društva pa bo tudi izlet ostal v lepem spominu.

Med potjo nazaj pa nas je vodič Branko že povabil na naslednji izlet društva, v Katalonijo in Španijo.

Lepo, a jaz bom še kar nekaj časa podoživljala našo Bosno. Res so bili trije dnevi na polno, vse čestitke in zahvala organizatorjem.

Katja Tabernik